Gyergyószárhegy

Gornji Laz (romunsko Lăzarea) je ena najbolj znanih zgodovinskih in kulturnih naselbin v županiji Hargita, ki se nahaja v dolini Gyergyó, nekaj kilometrov južno od Gyergyószentmiklósa. Vas leži ob vznožju Hargite v slikovitem okolju, kjer se lepota narave in zgodovinska dediščina tesno prepletata. Njeno ime je že stoletja znano v zgodovini kulture Sekljev in ima posebno vlogo v madžarski kulturi v Transilvaniji. Najbolj znana znamenitost naselja je grad Lázár, ki je eden najpomembnejših renesančnih spomenikov v Transilvaniji. Grad, zgrajen v 16. in 17. stoletju, ni le zgodovinski spomenik, temveč tudi pomembno kulturno središče, ki danes gosti umetniške kolonije in dogodke. Grad je zgradila družina Lázár, katere član Lázár István je bil skrbnik transilvanskega kneza Bethlena Gábora. K gradu spadajo tudi cerkev, nekdanja šola in srednjeveška struktura naselja, ki pričajo o zgodovinskem pomenu regije. Kulturno življenje v Gornjem Lazu je izjemno aktivno. Skupnost že desetletja gosti umetniške kolonije, razstave in programe za ohranjanje tradicije, ki prispevajo k temu, da lokalno in transilvansko madžarsko duhovno življenje ostaja živo. Prebivalci še vedno ohranjajo sekeljske tradicije, ljudsko arhitekturo, noše in običaje, kar se odraža v številnih dogodkih, praznovanjih in verskih obredih. Okolica naselja ponuja odlične možnosti za pohodništvo in raziskovanje narave, saj bližina Hargite zagotavlja raznoliko pokrajino: borove gozdove, izvire, potoke in razgledne točke, ki čakajo na obiskovalce. Za obiskovalce so na voljo gostišča, manjši penzioni in podeželske nastanitve, kjer se sekeljska gostoljubnost spremeni v otipljivo izkušnjo. Prisotnost frančiškanov v Gornjem Lazu ima več kot tristoletno zgodovino in je tesno povezana z religioznostjo in pokroviteljstvom družine Lázár. Pobuda za ustanovitev samostana na pobočju gore Szármány sega v leto 1642, z namenom, da bi frančiškanski menihi skrbeli za versko življenje petih kapelic na tem območju. Menihi so bili leta 1648 pregnani, vendar so se leta 1665 vrnili in gradnja je dobila nov zagon. Ena najbolj zanimivih osebnosti tega obdobja je bil János Kájoni – frančiškanski menih, organist, tiskar in skladatelj –, katerega življenjsko delo še danes predstavlja pomembno duhovno dediščino Transilvanije. Samostan je skozi zgodovino večkrat utrpel hude poškodbe: zgorel je med Rákóczi-jevo svobodno vojno, nato pa še leta 1749 in 1872. Vsakič so ga obnovili, leta 1908 pa je dobil svojo današnjo podobo. Baročno samostansko cerkev in kompleks stavb je v svoji zgodovini naseljevalo več kot 800 frančiškanskih menihov, med katerimi je bilo 51 bratov pokopanih v kripti samostana – med njimi tudi János Kájoni. Frančiškansko prisotnost je leta 1951 prekinila komunistična oblast, ko so menihe internirali, stavbo pa nacionalizirali. Kasneje je služila kot otroški dom, nato kot umetniška kolonija, po političnih spremembah pa je dolga leta gostila poletne umetniške kolonije, kar je samostanu poleg duhovnega prineslo tudi umetniški pomen. Danes ponovno služi kot frančiškanski samostan in je pomembno duhovno in kulturno središče tako za domačine kot za romarje in obiskovalce. Gornji Laz torej ni znan le po gradu Lázár, temveč tudi po frančiškanskem samostanu, zaradi česar je ena izmed posebnih versko-kulturnih lokacij v Transilvaniji, kjer zgodovinska dediščina, živo versko življenje in umetniške vrednote tvorijo edinstveno celoto. Gornji Laz tako ni le zgodovinski spomenik, temveč tudi živa kulturna skupnost, ki s svojo preteklostjo, umetniško prisotnostjo in naravnim okoljem zavzema posebno mesto na zemljevidu Sekeljske dežele. - uredniška vsebina -