Szeklerski spominski center mejnih stražarjev

Seklji so imeli poseben položaj v družbi Kraljevine Madžarske: od srednjega veka so živeli kot skupnost z kolektivnimi plemiškimi pravicami, ki je dolgovala vojaško službo na vzhodnem obrobju Transilvanije. Njihova naloga je bila varovanje mejnega sistema in zaščita vzhodnih vrat države – ne kot poklicna vojska, temveč kot svobodna skupnost z lastnimi voditelji in notranjim pravnim redom.

Od 18. stoletja, zlasti pod Marijo Terezijo in Jožefom II., je bila sekelska mejna straža uradno vključena v obrambni sistem Habsburške monarhije. Takrat so nastale sekelske mejne polke, na primer Sekelski mejni pehotni polk (1762). Čeprav so mnogi nasprotovali državnemu vmešavanju – znani madéfalvski pokol (1764) je bil posledica tega –, je vloga mejne straže dolgoročno oblikovala organiziranost sekelskih vasi ter njihovo izobraževalno, versko in gospodarsko življenje.

Sekelski mejni stražarji so sodelovali v napoleonskih vojnah (npr. v bitki pri La Rothièreju), v revoluciji 1848–49, pa tudi v prvi in drugi svetovni vojni. Njihova zgodovina torej ni le lokalnega pomena, temveč je sestavni del evropske vojaške zgodovine.

Zgodovina sekelske mejne straže povezuje kolektivno identiteto z odgovornostjo. Razstava ni osredotočena na boj, temveč na skupnostni red, samoorganizacijo in zavestno narodno bivanje. Takšna oblika spominjanja ni usmerjena zgolj v preteklost, temveč izraža tudi zavezanost prihodnosti – kar je še posebej pomembno v današnjem hitro spreminjajočem se globalnem svetu, kjer je treba ponovno okrepiti regionalne korenine in vzornike.

Center ima tudi pedagoški namen: za šolske skupine organizirajo muzejske pedagoške delavnice in prirejajo skupnostne dogodke.